Zgodovina MT

Kratka zgodovina avdio tehnike

Že od začetkov kinematografije so poskušali sliki dodati tudi zvok. Do druge polovice dvajsetih let, ko so tudi tehnične izboljšave omogočale dokaj kakovostno reprodukcijo, so to počeli precej neuspešno. Čeprav je že Edison uspešno spojil fonograf s kinetoskopom, je pravi zvočni film prišel v kinodvorane šele leta 1927, kjer pa zvok še ni bil zapisan na filmski trak ampak je bil predvajan z gramofonske plošče.

Leta 1877 posneta recitacija otroške pesmice “Mary had a little Lamb” je prvi uspeli poskus snemanja in reprodukcije zvoka, ki je uspela T. A. Edisonu. Napravo je poimenoval fonograf. Do leta 1890 je postala precej popularna gramofonska plošča. Plošča se je vrtela s hitrostjo 78 vrtljajev na minuto in je lahko predvajala 4-5 minut zvoka. Teslino odkritje radijskih valov (prenos električne energije na daljavo) je omogočilo prvo radijsko oddajanje in leta 1920 je prva komercialna radijska postaja pričela z oddajanjem. Po letu 1920 je gramofonske plošče počasi začel zamenjevati električni način zapisa. Ta je omogočal ojačanje in mešanje iz zvočnih vibracij v zraku pretvorjenih električnih signalov. Tovrstna uporaba elektrike je zahtevala tudi nov sistem zvočne reprodukcije. Rodil se je zvočnik.

Pred koncem 1930. let je filmski industriji uspelo zvok zapisati tudi na filmski trak. Na traku so zato morali zmanjšati širino slike za fotooptični zapis zvoka. S tem so uspešno rešili problem sinhronizacije, ki so ga neuspešno reševali pri ostalih sistemih ozvočenja filma.

Velik tehnološki preskok se je zgodil leta 1948, ko je podjetju Columbia Records uspelo narediti gramofonsko ploščo LP (long play) manjših dimenzij od prvotne in z večjo kapaciteto zvočnega zapisa. Na 30 cm ploščo so s pomočjo nove tehnologije in z zmanjšanjem hitrosti na 33 1/3 vrtljajev na minuto uspeli shraniti do 30 minut zvoka. Naslednje leto je podjetju RCA Victor uspelo narediti ploščo premera 15 cm in s pomočjo hitrosti 45 vrtljajev na minuto shraniti 8 minut zvoka.

Poskuse z magnetnim snemanjem so v laboratorijih izvajali že konec 19. stoletja, vendar je šele leta 1940 uspel prvi zapis na tanko bakreno žico, ki jo je kasneje zamenjal poliesterski trak prevlečen s tankim slojem kovinskih delcev. Velika prednost elektromagnetnega zapisa je bila v uporabi ene glave tako za zapis kot tudi predvajanje zvoka.

Na začetku je snemanje zvoka bilo zgolj monofonično – posneto je bilo s pomočjo enotočkovnega vira. Prvi patent o stereo zvoku so prijavili že leta 1931 vendar so ga šele leta 1965 uspešno uporabili v komercialne namene. Tega leta so uvedli stereofonske trakove, trakove, ki so bili sposobni hraniti dva ločena kanala, leta 1958 pa še stereo fonografskih nosilcev zvoka (gramofonske plošče). Filmske projekcije so poskušali opremiti tudi z večkanalnimi zvočnimi sistemi, ki pa v tistem času niso bili tehnično dovršeni. Prvi poskus je izvedel Disney z večkanalnim sistemom za film Fantasia že leta 1940.

Leta 1963 je Philips predstavil avdio kaseto, ki je sprva bila namenjena poslovnim diktafonom, vendar je hitro postala popularna za snemanje glasbe. Tako so že leta 1966 začeli s prodajo posnetih zvočnih, predvsem glasbenih kaset, ki so postale alternativa gramofonskim ploščam. Dolby NR (Dolby noise reduction – sistem zmanjševanja šuma podjetja Dolby Laboratories), ki so ga uvedli že leta 1969, je postal temelj za današnji Dolby Digital sistem prostorskega zvoka, ki se uporablja v DVD in BR video sistemih. Leta 1979 Sony predstavi svoj Walkman, majhni, prenosni kasetofon in leta 1982 število prodanih avdio kaset prvič preseže število prodanih gramofonskih plošč.

S Philipsovo in Sonyjevo predstavitvijo Compact Disc Digital Audio sistema (CD) se leta 1982 začne digitalna doba zvoka. Digitalno snemanje zvoka je zasnovano na vzorcih (samples), ki predstavljajo električni signal v digitalni obliki. Za predstavitev električnega signala uporablja pulse-code modulacijo (PCM), ki se uporablja v večini današnjih digitalnih avdio sistemih (CD, DAT – digital audio tape, laserdisc, DVD in BR). Kljub številčnim prednostim, ki jih je imel CD, je njegova največja pomanjkljivost bila ta, da ni omogočal snemanja. To pomanjkljivost so želeli izkoristiti drugi proizvajalci z uvedbo novih sistemov (DAT, DCC, MiniDisc), vendar bolj ali manj neuspešno.

Sony in Philips sta nadaljevala z razvojem CD formata predvsem na področju multimedije (CD-interactive). Ostala podjetja pa so CD, kot optični medij, razvijala za shranjevanje računalniških podatkov. Današnji avdio sistemi uporabljajo različne pomnilniške medije, ki omogočajo shranjevanje kompresiranih podatkov, kar zmanjšuje stroške produkcije in omogoča enostavnejšo uporabo tudi v studijske namene. V uporabi so številčni kompresirani zvočni formati (MP3, AAC, AC3, FLAC in podobni), ki se med seboj razlikujejo po načinu kompresije (izgubni in neizgubni), hitrosti vzorčenja (32kHz, 44,1kHZ, 48kHz, 96kHZ in več) ter natančnosti vzorca (8bit, 16bit,